Očetu v nebesa - Žalne misli

Večna vez, ki je smrt ne prekine

Izguba očeta pusti praznino, ki je ne more zapolniti nobena beseda. To ni praznina, ki bi izginila, je praznina, s katero se naučiš živeti. Včasih je tiha, včasih zaboli ob čisto navadnem trenutku - vonju kave, pesmi na radiu, nasvetu, ki bi ga zdaj potreboval. Spomini, ki jih nosiš, pa niso breme, so tvoja največja dediščina. Ostajajo za vedno in utrjujejo ljubezen, ki ne pozna konca.

Spomin ni samo žalost, je tudi hvaležnost

Ko se spomnimo naših izgubljenih ljubljenih, ne čutimo samo žalosti. V ozadju je vedno tudi globoka hvaležnost za vse lepe trenutke, ki smo jih delili. Za roke, ki so držale, ko smo padli, za besede, ki so nas naučile, kaj pomeni biti dober človek. Vsak dan, ki ga preživiš, je priložnost, da izkažeš spoštovanje njegovi zapuščini. Ne z velikimi dejanji, temveč s tem, kakšen človek si danes.

Kako živeti naprej v njegovo čast

Ne živi, da bi ga pozabil, živi, da bi ga počastil. Njegova ljubezen živi naprej v tebi - v tem, kako ljubiš svoje otroke, kako pomagaš drugim, kako ostajaš pokončen, ko je težko. Tvoj oče ni odšel, spremenil je le obliko. Iz človeka ob tebi je postal tihi glas v srcu, ki ti pravi: zmoreš. In ga vedno nosiš s seboj, prav tam, kjer si napisal - vedno v srcu.