Pozitivčica - Moje življenje

Moja prva Pozitivčica – misel, ki se je rodila ob diagnozi

Obstajajo trenutki, ki za vedno spremenijo naš pogled na življenje. Trenutki, ko se moramo soočiti z resnico, ki je nismo pričakovali, in začnemo drugače razmišljati o času, prihodnosti in vsem, kar nam je pomembno. Zame je bil takšen trenutek, ko sem izvedela, da imam cistično fibrozo. Diagnoza je v moje življenje prinesla vprašanja in negotovost, hkrati pa me spodbudila k razmišljanju o tem, kaj želim ustvariti in kakšno sled želim pustiti za seboj.

Prav takrat se je rodila moja prva Pozitivčica. Ni nastala zato, ker me ne bi bilo strah ali ker bi imela odgovore na vsa vprašanja. Nastala je iz potrebe, da svoje občutke izrazim z besedami in v njih poiščem nekaj, česar mi diagnoza ne more vzeti – svoj pogled na življenje, svojo ustvarjalnost in možnost, da tudi v težkih okoliščinah najdem smisel.

Sprejeti diagnozo ne pomeni prenehati živeti

Ko sem zapisala, da dolžina življenja ni pomembna, nisem želela povedati, da mi ni mar, koliko časa bom živela. Življenje mi je dragoceno. Želim si čim več dni, novih doživetij in trenutkov z ljudmi, ki jih imam rada. Toda ob diagnozi sem začela še globlje razumeti, da vrednosti življenja ne moremo meriti samo s številom let. Pomembno je tudi, kako živimo, kaj nas osrečuje, kaj ustvarimo in koliko sebe podarimo svetu.

Sprejemanje bolezni zame ne pomeni, da sem se vdala ali da nimam težkih dni. Pomeni, da se učim živeti z nečim, česar nisem izbrala, ne da bi ob tem pozabila na vse, kar še vedno lahko izberem. Lahko ustvarjam. Lahko pišem. Lahko se veselim drobnih stvari. Lahko vztrajam tudi takrat, ko je pot zahtevnejša, kot sem si predstavljala.

Danes ima ta prva Pozitivčica zame posebno vrednost. Ko jo preberem, se spomnim trenutka, v katerem je nastala, in vsega, kar sem želela povedati sama sebi. Sčasoma so moje misli postale tudi del strani Pozitivne Misli, kjer jih lahko delim z ljudmi, ki morda prav v določenem trenutku potrebujejo spodbudno besedo.

Ne vem, koliko časa mi je namenjenega. Tega ne ve nihče. Vem pa, da želim svoj čas živeti čim bolj polno, z ljubeznijo, ustvarjalnostjo in zvestobo sebi. Moja diagnoza je del moje zgodbe, ni pa edina zgodba, ki jo želim povedati. Če bodo moje misli nekoč komu polepšale dan, mu pomagale vztrajati ali ga spomnile na dragocenost življenja, bodo za seboj pustile nekaj lepega.